Ko starši dobimo v roke svoje malo dete, skupaj z njim raste in se razvija tudi naša starševska vloga. Po začetni skrbi zadovoljitve osnovnih življenjskih potreb našega otroka, se področje naših skrbi še poveča. Počasi ugotovimo, da je »služba« mame oz. očeta zahtevno delo. V osnovi najbolj stremimo k temu, da naše malčke pripravimo na samostojno življenje v družbi drugih ljudi. Želimo jih okrepiti z veščinami za odgovorno skrb zase in svoje življenje.
Nemalokrat se v tem odnosu učimo oboji – tako starši kot otroci. V obdobju skrbi za dojenčka so stvari dokaj preproste – hranjene, spanje, toplina/bližina in previta plenica, je več ali manj vse, kar dojenček potrebuje. Potem nam dojenček začne kazati, da želi odkrivati in spoznavati svet okoli njega. Naša naloga je, da mu to omogočimo, a hkrati omejimo zanj nevarne aktivnosti. Naš otrok raste naprej, postane malček in vse bolj prihaja v ospredje njegova želja po avtonomnosti in samostojnosti. To je čas, ko naš malček želi vse narediti sam in »po svoje«. Starši se torej v procesu vzgoje slej ko prej srečamo s postavljanjem omejitev. To pogosto prinese burne čustvene odzive otrok, ki jih starši moramo znati prenesti. To seveda ni lahka naloga, saj pogosto otrokova burna čustva v nas vzbudijo naša neprijetna čustva (krivdo, strah, žalost). Takšne situacije so za nas težke, neprijetne, včasih tudi brezupne, a pomembno je, da jih razumemo in se zavedamo, da se ravnanja s čustvi – predvsem neprijetnimi, lahko naučimo.
Čustev ne doživljamo nenehno, temveč jih doživimo v situacijah, ki jih ocenimo za pomembne. Ko se vaš šolar jezi nad matematično nalogo, ki je ne zna izračunati, to ne pomeni, da mu ni mar za šolo, temveč da mu je ta naloga pomembna, celo zelo pomembna in želi nekaj spremeniti, da bi nalogo rešil. Zavedati se moramo razlikovanja, da čustva niso enaka vedenju, ki iz njih izhaja. Reakcija ob čustvu, ki ga šolar občuti, ko ne zna rešiti naloge ni čustvo, ki ga občuti temveč zgolj vedenjski odziv. Če povzdignemo glas ko smo jezni, ker zahtevamo od otroka, da pospravi krožnik z mize, jeza ni povzdignjen glas temveč le način izražanja jeze. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti je ali je čustvo primerno v dani situaciji in ali je primeren tudi odziv. Ljudje se ustreznega izražanja jeze in drugih čustev lahko naučimo kadarkoli v življenju.
V učenju ustreznega izražanja neprijetnih čustev pomembno vlogo igra tudi razumevanje posameznega čustva. Če razumemo, da je jeza čustvo, ki ga občutimo, ko ocenjujemo, da se nekdo neupravičeno vede na način, ki ogroža neko našo vrednoto, vemo, da tisti drugi ne »napada« nas osebno, temveč le neko naše vedenje/prepričanje. Cilj jeze pa je, da naredimo nekaj, kar bo drugega prisililo k temu, da bo spremenil svoje vedenje. Prvi korak je vsekakor ocena ustreznosti oz. neustreznosti čustva v dani situaciji. Jeza je na primer ustrezna v situaciji, ko zahtevate od otroka naj pospravi sobo. Z izražanjem jeze želite doseči, da bo otrok spremenil vedenje in pospravil svojo sobo. Seveda je ob tem potrebno jezo izraziti tudi na socialno sprejemljiv način.
Tako kot ravnanja z jezo se lahko učimo tudi ravnanja v situacijah, ko občutimo druga čustva npr. strah, prezir, frustracija, jeza nase, samoprezir, dolgčas … Ne glede na situacijo, je čustvo vedno samo »naše« in ga ni povzročila druga oseba/dogodek, sami smo se v dani situaciji odzvali na način za katerega smo ocenili, da bi bil najbolj ustrezen (pa čeprav se lahko kasneje izkaže da ni). Zato je pomembno, da se že od malih nog učimo razumevanja čustev in treniramo ustrezno izražanje čustev ter na takšen način dosežemo večje zadovoljstvo v medsebojnih odnosih.
Sanja Klemenc, socialna pedagoginja
Vir: Milivojević, Z. (2008). Emocije. Novi Sad: Psihopolis institut
Zavod Mind 